O uredniku

Naj se predstavim: Borut Rovšnik, magister muzeologije in muzealec od nog do glave, v poklicnem življenju zavezan skrbi za obiskovalke in obiskovalce in za njihovo komunikacijo v muzejih in galerijah. Kako sem z raziskavami občinstva spodbujal izboljšanje kakovosti razstav in programov in kako sem se zavzemal za dostopnost in sodelovanje z ranljivimi skupinami, lahko izveste v nadaljevanju.

Rodil sem se v Ljubljani 28. marca 1950 in tam leta 1976 uspešno končal študij umetnostne zgodovine (Prešernovo študentsko priznanje). Prva zaposlitev je bila delo kustosa za kulturno zgodovino v med občinskem Kamniškem muzeju, kjer sem se posvetil predvsem oživljanju sodobne lokalne likovne scene, še naprej pa sem raziskoval obdobje secesije v slovenski umetnosti, ki je bilo tema moje diplomske naloge. Zato ni bilo naključje, da so me vmes povabili kustosi Narodnega muzeja v Ljubljani, da sodelujem v medmuzejskem in multidisciplinarnem projektu, ki je dobil svoj epilog v nagrajenem projektu - razstavi Secesija na Slovenskem v Narodnem muzeju. V začetku leta 1986 sem se zaposlil v Mestnem muzeju v Ljubljani kot referent za premično kulturno dediščino in sodeloval sem popisu nekaterih javnih zbirk v lasti države, na primer popis likovnega gradiva v palači današnjega državnega zbora, pa dediščine v nekdanji Titovi rezidenci na Brdu pri Kranju in v gradu Strmol. V okviru nove sistemske organizacije muzeja sem leta 1992 zasnoval in vpeljal službo za komuniciranje z javnostjo in muzejskimi obiskovalci. Glede na koncept k obiskovalcem osredotočenega muzeja, ki posveča pozornost raznolikim ciljnim publikam, njihovim potrebam in motivacijam, sem v tej službi raziskoval tudi njihov profil in stopnjo zadovoljstva, jih spodbujal, da vrednotijo muzejske programe, proučeval in spodbujal nove uporabnikom prilagojene načine interpretacije ekponatov, zgodb in sporočil na razstavah in pri pedagoških dejavnostih.

Evalvacije za izboljšanje kakovosti

Leta 1995 sem na zagrebški Univerzi končal podiplomski študij muzeologije z magistrsko temo Evalvacija muzejskih razstav. Tema predstavlja pionirsko delo v slovenskem prostoru in prinaša novo orodje za merjenje kakovosti muzejskih programov. Poleg rednih letnih in ob razstavnih raziskavah v matični hiši (Mestni muzej Ljubljana pozneje MGLC), sem v zadnjih 25 letih v slovenskih dediščinskih ustanovah opravil številne evalvacije. Prvi poskus so mi omogočili v Otroškem muzeju MNZ v Celju, leta 1992/93, nato sem gostoval v nacionalkah, v SEM, v MNZ Slovenije, pa v NMS. Znanje in izkušnje o učinkovitem orodju za izboljšanje komunikacije med obiskovalcem in razstavo sem prenašal v obliki delavnic in seminarjev na mlajše kolege iz drugih slovenskih muzejskih ustanov in na kolege iz sosednje Hrvaške. Sprva kot vodja komunikacijske in pozneje pedagoške službe sem posvečal posebno pozornost kulturno vzgojnim programom za šolsko mladino. Kot mentor mlajšim kolegicam in še ekipi animatoric/jev sem s pedagoškim timom zasledoval predvsem vzgojne cilje izkustvenega, inkluzivnega učenja, empatije in vrednotenja kulturne dediščine. Med uspešno zasnovanimi projekti za otroke in družine samo omenim takratno (1995) novost na slovenski muzejski sceni – otroško zasledovalno pot Skrivalnice Ljube in Ane po stalni zgodovinski razstavi Obrazi Ljubljane v Mestnem muzeju Ljubljana. Namen tega podpornega projekta je bil omogočiti najmlajšim in njihovim družinskim članom skupen, edukativno-zabaven, pa vendar vsakemu od njih prilagojen interaktiven (sestavljanje,dotikanje, …) obisk z delovnim vodnikom.

Dostopnost in sodelovanje z ranljivimi skupinami

Na pobudo strokovne javnosti in muzejskih uporabnikov sem se v zadnjem desetletju moje poklicne kariere posvetil posebni skupini obiskovalk in obiskovalcev. S kolegicami v Sekciji za izobraževanje in komunikacijo pri Skupnosti muzejev Slovenije sem sodeloval pri pobudi za projekt, iz katerega je pozneje nastal priročnik Dostopnost muzejev za osebe s posebnimi potrebami, vključil sem se v projekt opolnomočenja slepih in slabovidnih pri načrtovanju razstav in nasploh pri prilagajanju projektov dediščinskih ustanov ranljivim skupinam. V matičnem muzeju pa smo poleg audio vodenja pa stalni razstavi, ob soudeležbi slepih in slabovidnih pričeli z načrtovanjem prilagoditev redno ob vsaki razstavi.

Inovacije pri preobrazbi muzeja

Aktivno sem sodeloval pri strategiji preobrazbe ustanove MGML v sodoben, družbi potreben in inkluziven muzej. Bil sem tudi član „vizionarske” skupine, ki je pripravila izhodišča za nov koncept organizacije in delovanja muzeja ter za novo prostorsko ureditev, ki upošteva najsodobnejše muzeološke in informacijsko-komunikacijske potrebe in seveda potrebe najbližjih uporabnikov muzeja, to pa so mestni prebivalci.

Pobudnik in so-organizator Muzeoforuma

V devetdesetih letih prejšnjega stoletja sem bil s kolegom Ralfom Čeplakom Mencinom pobudnik, vodja in organizator Muzeoforuma, strokovnih srečanj slovenskih muzealcev, na katerih so in še sodelujejo mednarodno priznani muzejski strokovnjaki (n. pr. Kenneth Hudson - EMYA, Pieter van Mensch, Paulette Mc Manus, John H. Falk in drugi). Gre za pretok strokovnega znanja med slovenskimi muzealci in znanimi in uvljevljenimi svetovnimi muzejskimi eksperti. Na začetku je bil poudarek na temah, ki odpirajo muzej javnosti in ga umeščajo v socialni kontekst družbe, v družbeno refleksijo in v koriščenje prostega časa različnih družbenih, starostnih in interesnih skupin prebivalstva in turistov.

Priznanja

Za strokovno muzejsko delo sem prejel več priznanj. Kot član projektnega tima in odgovoren za programe odraslih in mladine ob razstavi Potres v Ljubljani sem leta 1995 prejel Valvazorjevo priznanje Zveze muzejev Slovenije. Prav tako priznanje je 2008 prejela stalna razstava Obrazi Ljubljane. Kot član projektne skupine za postavitev te razstave sem bil odgovoren za dostopnost in spremljevalne programe šolam in družinam. Za izjemne strokovne ali promocijske dosežke pri bogatitvi znanja drugih sem leta 2002 prejel priznanje Andragoškega centra Republike Slovenije.

Zagovornik potreb starejših obiskovalcev.

Upokojitev mi je prinesla mirno, a zato nič manj aktivno življenje ter močnješi stik z okoljem in naravo. Po metodi Wima Hoffa sem pričel z dihalnimi vajami in, kar se je izkazalo za še bolj zdravo, pričel sem z rednim plavanjem v jezeru ne glede na letni čas. Fizične aktivnosti, vključno s kolesarjenjem in pešačenjem, povezujem z umskim angažiranjem. Še vedno sem povezan z Mestnim muzejem v Ljubljani, opravljam analize o zadovoljstvu občinstva, spodbujam muzealce k izboljševanju kakovosti obiska, zadnje leta pa se posvečam raziskavam, v kolikšni meri so slovenske dediščinske in umetnostne ustanove (predvsem muzeji in galerije)dostopne starejšim odraslim obiskovalcem in kakšne izobraževalne možnosti imajo starejši v njih. Trdno upam, da bo Priročnik o dostopnosti dediščine in umetnosti, ki bo ob sodelovanju so-avtoric in so-avtorjev, članov SiK in praktikov pedagogov, naletel ne samo na odobravanje, še več, prepričan sem, da bo koristen vsem tistim, ki so vključeni v komunikacijo s starejšimi in vidijo v “srebrni” generaciji velik potencial pri ohranjanju naše kulture in znotraj nje še posebej dediščine in umetnosti.

Zapisal 8. junija 2020

Borut Rovšnik, magister muzeologije

muzejski svetnik v pokoju