Kako dostopni so muzeji v Sloveniji za starejše obiskovalke/ce

Slovenske dediščinske organizacije in ustanove so po letu 2015 pričele s pobudo prepoznavanja dostopnosti in s tem povezanih potreb starejših. V okviru programa Sekcije za izobraževanje in komunikacijo pri Skupnosti muzejev Slovenije (SMS) so leta 2017 zastavile raziskavo o dostopnosti za starejše obiskovalke in obiskovalce. O namenu, ciljih in priporočilih si lahko podrobneje preberete v nadaljevanju.

O raziskavi

Evropska unija je leto 2012 proglasila kot Evropsko leto aktivnega staranja in solidarnosti med generacijami in maja istega leta sprožila Iniciativo za turizem starejših, da bi spodbudila potovanja starejših državljanov po Evropi. Med leti 2013 in 2015 pa je stekel projekt Interpretacija dediščine za starejša občinstva (ang. heritage Interpretation for Senior Audiences - HISA), v katerega so bili vključeni partnerji iz Nemčije, Italije, Malte, Poljske in Velike Britanije. Slovenske dediščinske organizacije in ustanove se sicer k temu projektu niso formalno priključile, so pa nekaj let pozneje pričele s pobudo prepoznavanja dostopnosti in s tem povezanih potreb starejših.

V okviru programa Sekcije za izobraževanje in komunikacijo pri Skupnosti muzejev Slovenije (SMS) smo leta 2017 pričeli z raziskavo o dostopnosti muzejev in galerij v Sloveniji. Kot osnovo za raziskovalno orodje smo uporabili vprašalnike in kontrolne sezname iz zgoraj omenjenega projekta HISA, ki smo jih nagradili še s podobno kvalitativno raziskavo v Nemčiji in prilagodili na cilje dostopnosti in potrebe starejših v Sloveniji. Že v zasnovi smo načrtovali dve anketi, prvo s starejšimi obiskovalci dediščinskih ustanov in drugo z izvajalci programov za starejše v teh ustanovah. Namen je bil preveriti, v kolikšni meri se odgovori glede dostopnosti in pozornosti do starejših razlikujejo. Kljub nekaterim omejitvam, so rezultati raziskave dovolj zgovorni, da iz njih potegnemo neka dognanja in posledično pokažemo na priporočila. Na tem mestu se v strnjeni obliki osredotočamo samo na rezultate ankete s starejšimi odraslimi obiskovalci.

Profil udeležencev ankete

V poskusni anketi je v 29 muzejih sodelovalo 78 obiskovalcev starejših nad 55 let, po dopolnitvi ankete pa smo v finalnem anketiranju od 8. 2. do 15. 10. 2018 pridobili še 334 anketnih vprašalnikov in nadaljevali z raziskavo med članicami in člani SIK pri SMS. V anketi je sodelovala več kot polovica žensk (66%), skoraj polovica (46%) jih prihaja iz večjih urbanih naselij (Ljubljana, Celje, Maribor, Koper, Nova Gorica), največ, polovica (51%) je bilo starejših nad 65 let. Polovica vprašanih (51%) pogosto, več kot tretjina pa občasno uporablja splet na domačem računalniku. Tudi telefoni in tablice so za polovico (59%) anketiranih pogost, za slabo tretjino (28%) pa občasen način uporabe interneta.

Kot že rečeno, smo se srečali z nekaterimi omejitvami. Vzorec v marsikateri ustanovi ni bil dosledno uporabljen, skupno število anketiranih je bilo za reprezentativnost rezultatov nekoliko prešibko, pri odgovorih je treba upoštevati vljudnost, emocionalno navdušenost na eni strani in strah, nepripravljenost ali (ne) smiselnost uporabnosti izjav starejših na drugi strani.

Interpretacija dognanj in priporočila

Kakorkoli že, so rezultati raziskav dovolj relevantni in zgovorni, da iz njih potegnemo neka ključna dognanja in posledično pokažemo na priporočila, ki bi utegnila izboljšati dostopnost v sodelujočih muzejih in galerijah ter drugih kulturnih ustanovah.

Ključna je dostopnost

Pričnimo pri dostopnosti, ki je bila žarišče raziskave med starejšimi obiskovalci. Če se omejimo na dostopnost ob prihodu, ta pa se prične z smerokazi do ustanove in se nadaljuje s prijaznostjo osebja, posredovanjem informacij in orientacijo po njej in po razstavi, podatki kažejo, da se ocena za vse te dejavnike giblje okoli ocene 3 – niti dobro, niti slabo. Najbolj so starejši zadovoljni s prijaznostjo osebja in najmanj s smerokazi do ustanove. Zato »srednja« ocena ne pomeni preplaha za vse sodelujoče ustanove. Bi pa pri slabše ocenjenih smerokazih morale biti pozorne tiste ustanove, kjer se pojavlja ocena zelo nezadovoljen. In če se ozremo še na orientacijo v sami ustanovi, naj bo pozornih pet ustanov z oceno zelo nezadovoljen. Skratka, treba bo še precej postoriti po posameznih ustanovah, na kar opozarjajo še anketirani v prostih odgovorih. Kljub številnim splošnim pohvalam in pohvalam na račun osebja, jih že pri vstopu skrbi otežena gibalna dostopnost, to pa za njih in invalide predstavljajo stopnice in pomanjkanje dvigal. Kot pripadnik tretjega življenjskega obdobja te pomanjkljivosti doživljam na lastni koži. Kljub temu, da starejši v veliki meri uporabljamo internet in pametne telefone, kar je pokazala tudi ta anketna raziskava, redkeje ali pa sploh ne uporabljamo GPS ali druge digitalne informacije, zato so še kako dobrodošla klasična usmerjevala do stavbe in v njej.

Če se ozremo na dostopnost vsebin, potem so za starejše pomembni trije dejavniki: razumljivost, poljudnost, poučnost in tematika, prikazana z več vidikov. To pa so karakteristike vsake dobre razstave ali programa in niso primerne samo za starejšo populacijo, ampak za vse segmente obiskovalcev. Starejši, kot je videti iz raziskave šele v drugi plan postavljajo vsebine, ki spodbujajo k lastnemu mnenju in ki so povezane z izkušnjami starejših.

Med 11 dejavniki dostopnosti so za anketirane najpomembnejši emocionalni dejavniki: ljudje ali bolje, prijazno muzejsko osebje in usposobljenost vodičev (ocena 2,9); ta vrednota, ta odlika ali bonus muzeja se izkaže kot rdeča nit skozi celotno anketo. Iz številnih izjav in lastnih izkušenj pisca teh vrstic v javnih ustanovah kot so zdravstveni domovi, upravne enote občin in nenazadnje v kulturnih ustanovah starejši potrebujemo topel osebni stik, prijazno besedo, spodbudo za ogled, osnovne informacije ali daljšo razlago, pomoč, da se znajdemo, povabilo da se še vrnemo pa še kaj.

Ob emocionalni dostopnosti pridejo pri starejših na vrsto še nekatere povsem banalne, a zato nič manj pomembne biološke in mentalne potrebe ter ne nazadnje finančne zmožnosti. Kot vemo iz psiho-socialnih raziskav o ljudeh tretjega življenjskega obdobja, je za naše počutje zelo pomembno, če je na voljo več toalet in WC-jev (ocena 2,7) in kot so nekateri v anketi navedli že ob vstopu v ustanovo, možnost, da se tudi sami znajdejo v prostoru (da lahko sami enostavno sledijo smerokazom po ustanovi/razstavi) (ocena 2,7). Ker smo tudi v Sloveniji zelo razslojena družba in to velja tudi za upokojence, je vsaj za velik del te populacije zelo pomembna finančna dostopnost javnih ustanov, to pa pomenijo popusti za upokojence (ocena 2,7).

Bolj, ko smo starejši, bolj se naše potrebe po dostopnosti izostrijo in povečajo. To je pokazala tudi naša anketa.

Pozornost do starejših

Obiskovalce smo naprosili, da ovrednotijo, v kolikšni meri so muzeji pozorni do starejših. Z rezultatom, da je manj kot polovico (46% odgovorov) tistih, ki smatrajo, da so naše ustanove zelo pozorne do starejših, ne moremo biti ravno zadovoljni. Seveda je težko govoriti kar počez, a če odmislimo značilno vljudnost, ki se kaže v odgovorih od ocene »srednje« (3) navzgor, je vendarle razvidno, da je v 5 ustanovah nad 30% odgovorov ocena 3, kar ni znak za alarm, a vendarle signal.

Motivacije za obisk

Največ, več kot polovica vprašanih (46%) starejših obiskovalk in obiskovalcev je kot razlog za obisk navedla, da jih kulturna in naravna dediščina nasploh zanimata, za četrtino (24%) je nekaj za njihovo dušo, jih sprošča in osveži, isti delež (24%) anketiranih pa navaja, da jih zanima tematika. Petina (21%) je prišla ker obuja spomine na prejšnje čase, nekaj manj (17%) pa jih prihaja z otroki in vnuki.

Je še kaj, kar bi bilo lahko starejšim v pomoč?

Naj povemo, da smo lahko zelo zadovoljni, da je prispelo kar 67% pripomb in predlogov za izboljšanje. Med njimi prevladujejo predlogi, kako izboljšati fizično dostopnost (dvigalo in zadostna količina sedežev) in boljše ogrevanje (6 odgovorov). Sodelujoči muzeji in galerije se bodo lahko na podlagi izjav takoj odzvali s hitro dosegljivimi rešitvami in pripravili akcijske kratkoročne in dolgoročne načrte izboljšav. Nič manj pomembne pa niso ugotovitve za reševanje in odločanje o skupnih najbolj žgočih potrebah fizične dostopnosti še posebej ustanov v starejših in spomeniško zaščitenih stavbah, ki pa morajo funkcionirati za današnje potrebe obiskovalcev. Tu še posebej poudarjamo problem dvigal, ki močno omejujejo dostopnost ne samo starejših nad 55 let, ampak tudi drugih ranljivih skupin, recimo družin z majhnimi otroki, da ne govorimo o invalidih. In tu bo najbrž potrebna skupna akcija z Ministrstvom za kulturo.

Na kratko bi priporočila strnil v tri nujne dejavnosti: a/ sistematična letna statistika starejših odraslih obiskovalcev nad 65 let in spremljanje profila (anketa o dostopnosti), b/ akcijski plan kratkoročnih in dolgoročnih ukrepov za boljšo fizično, emocionalno in intelektualno dostopnost, c/ izobraževanje in usposabljanje mentorjev, vodičev, pedagogov in kustosov za delo z starejšimi odraslimi obiskovalkami/ci.

Ljubljana 2019

Borut Rovšnik, muzejski svetnik v pokoju