Etika sodelovanja oz. participacije v muzejih

Vstopamo v sodelovalno ali s tujko participativno družbo, na to nas opozarjajo pozivi in zahteve demokratičnih sil v družbi. Kako pa so lahko muzeji in galerije poligoni za uresničevanje aktivne so-udeležbe državljanov, si poglejte v nadaljevanju.

Ko govorimo o novih paradigmah muzeja v 21. stoletju, med katerimi vsekakor spada sodelovanje, se tudi vloga muzejskih profesionalcev spreminja in pričakovati je prilagoditev tradicionalnih etičnih načel. Koncepti kot so trajnostni razvoj, participacija in integracija po besedah Petra van Menscha in Léontine Meijer - van Mensch ¹ še niso prestopili praga kodeksa muzejske etike.

Če so bili kodeksi muzejske etike prve generacije ob koncu 19. stoletja orientirani navznoter v poklicno vedenje, je bil ta v osnovi avtoritativni dediščinski diskurz ob koncu 20. stoletja zaradi potreb družbenega okolja močno problematiziran in obrnjen navzven. Eden izmed izrazov nove paradigme muzejev je “participativni muzej”, ki plemenito odpira svojo vrata za vsebine, generirane s strani uporabnikov. To pa pomeni novo definicijo avtoritete muzealcev in nove definicije odnosov med muzeji in med posamezniki, skupinami, organizacijami ali političnimi in kulturnimi entitetami.

V prispevku poskušam strniti, kaj pomeni sodelovalni muzej in kakšne so njegove etične vrednote. Želim pokazati na izhodišča, zasidrana v etiki javnega sodelovanja, ki jih mednarodna združenja za javno participacijo objavljajo v mednarodnih dokumentih. Na praktičnem primeru muzejskega sodelovalnega projekta želim predstaviti prednosti in dileme etike participacije, zaključujem pa z vprašanji, na kaj se bo v prihodnosti osredotočila etika participacije in kakšne so globalne napovedi. In ne nazadnje, pričakujem, da se bodo v prihodnjih strokovnih razpravah v ustanovah in v stanovskih organizacijah odzvali na nove pobude za dopolnitev kodeksa poklicne etike, ki jih predlagamo čisto na koncu.

Kaj je to sodelovalni muzej in kakšne so njegove etične vrednote?

Spodbujanje javnosti, da aktivno sodeluje z muzejem, ni za zahodno, predvsem anglosaško kulturno okolje nič novega. Njihovi argumenti za sodelovanje obiskovalcev izhajajo iz treh temeljnih teorij: iz ideje o ustanovi, osredotočeni na javnost, iz ideje, da obiskovalci sami gradijo svoje lastne pomene iz kulturnih doživetij in iz ideje, da lahko glasovi uporabnikov sporočajo informacije in poživljajo oblikovanje projektov in javnih programov.

Anglosaški muzejski sceni dobro znana muzejska svetovalka in oblikovalka razstav Nina Simon in avtorica knjige [The participatory Museum] (http://www.participatorymuseum.org) definira sodelovalne kulturno ustanove kot prostor, kjer »obiskovalci okrog kulturnih vsebin lahko ustvarjajo, si delijo ali izmenjujejo in se med seboj povezujejo«. ² Poskusimo zdaj to definicijo razložiti po delih. “Ustvarjati” pomeni, da obiskovalci prispevajo svoje ideje, predmete in se ustvarjalno izražajo v ustanovi in med seboj. “Deliti in izmenjavati” je mišljeno, da o tistem, kar so videli in kar so naredili med obiskom, potem razpravljajo, odnesejo s seboj ali preoblikujejo. “Povezati se med seboj” pomeni socializirati se preko posebnih zanimanj z osebjem in z obiskovalci. »Okrog kulturnih vsebin« pa pomeni, da se obiskovalčevi pogovori in stvaritve osredotočajo na vire, predmete in ideje, pomembne za konkretno ustanovo. Sodelovanje je dvosmerna pot. »Cilj sodelovalnih tehnik je izpolnitev pričakovanj obiskovalcev za aktivno udejstvovanje in to na način, ki hkrati krepi poslanstvo in temeljne vrednote institucije«, pravi Simonova. »Namesto kaj ali za nekoga, participativne institucije ustvarjajo in upravljajo z obiskovalci«. ³

Vsak sodelovalni projekt naj ima tri ključne deležnike: ustanovo, udeležence in občinstvo. Za uspešnost projekta bi moralo muzejsko osebje biti sposobno artikulirati in zadovoljiti interese vsake od teh. Z vidika ustanove imajo sodelovalni projekti vrednost, če so skladni s poslanstvom ustanove, kajti po tem lahko služijo njenim ciljem.

Ko govorimo o etiki sodelovanja/udeležbe, se sprašujemo, kakšne so poglavitne vrednote? V muzejih in galerijah kot ustanovah z edukativnim poslanstvom tehnike sodelovanja pripomorejo k razvijanju določenih učnih in komunikacijskih spretnosti in kompetenc. Učne spretnosti so samo en del sodelovalnih aktivnosti, saj številni projekti privabijo obiskovalce k delu, te pa ustanovo obogatijo z vsebino ali raziskavo. Gre torej za tri vrste vrednot: za učne, za socialne (občutek večje povezanosti z ustanovo in zmožnosti osebnega prispevka) in za vrednote dela, kar pomeni da obiskovalec naredi koristno delo za ustanovo. In ne nazadnje gre še za o strateško vrednost sodelovanja. Sodelovalne metode niso omejene le na izboljšanje obiskovalčeve izkušnje, temveč se jih s pridom uporablja v svetovalnih telesih in v upravljalskih timih. Sodelovalni projekti lahko spremenijo podobo ustanove v očeh lokalne skupnosti, lahko povečajo vključevanje pri pridobivanju sredstev in omogočajo partnerske priložnosti.

Kako je z etiko javne participacije v svetu in pri nas?

Paradigma participacije pomeni temeljno demokratizacijo orodij in procesov, ko več strani postane vključenih v različne nivoje odločanja tako znotraj kot zunaj muzejev. Mednarodna zveza za javno participacijo iap2 je razvila dva dokumenta in sicer Ključne vrednote za javno participacijo in Kodeks etike za praktike javne participacije, ki sta lahko po besedah van Menschove uporabna v vsakršnem sodelovalnem projektu, tudi tistem, povezanem z muzejem. Iz prvega izdvajamo ključne vrednote: a) javno sodelovanje temelji na prepričanju, da tisti, ki jih odločitev zadeva imajo pravico biti vključeni v proces odločanja; b) sodelovanje vključuje zavezo (obljubo), da bo prispevek javnosti vplival na odločitev; c) zagovarja trajnostne odločitve, s tem ko prepoznava in komunicira potrebe in zanimanja vseh udeležencev vključujoč tudi odločevalce; d) sporoča udeležencem, kako je njihov prispevek vplival na odločitev.

V preambuli Etičnega kodeksa za praktike javne participacije članice IAP2 prepoznavajo pomen kodeksa kot skupka načel, ki naj podpira aktivnosti zagovornikov. Med temeljnimi načeli kodeksa izpostavimo:

• spodbujanje zaupanja in kredibilnosti;

• odprtost in enak dostop do procesa javne participacije in možnost vplivanja na odločitve;

• spoštovanje skupnosti, pri čemer, se je treba izogibati strategijam, ki polarizirajo interese, ki delijo ali ki obvladujejo skupnosti;

• zagovorništvo naj bo zaradi interesa stranke ali zaradi izida projekta, vse zaveze do javnosti pa naj bodo narejene v dobri veri.

Participacija v Sloveniji? V zadnjih letih k večji in doslednejši participaciji vse pogosteje opozarjajo tako sociologi, antropologi, pa tudi ekonomisti, del politične javnosti, v zadnjem času pa tudi v zdravstvu. Ministrstvo za kulturo je v letu 2013 NPK dalo jasno vedeti, da bi aktivno participativno vlogo v novem kulturnem modelu morala odigrati tudi zainteresirana javnost in ne samo producenti kulturnih programov. Med tremi načeli nove kulturne politike zagovarja vrhunskost, raznolikost in dostopnost. Slednja pa pomeni pomemben premik tudi v smislu dojemanja participacije kot gradnika odprte demokratične in za vse dostopne slovenske kulture.

Na katere etične dileme sodelovanja naletimo v praksi?

Obstaja še vedno miselnost, da muzeji ne morejo delovati z javnostjo, še posebej pri interpretaciji, kjer so potrebni ralični načini predstavljanja. Od obsežnejšega sodelovanja s so-ustvarjalci jih odvrača veliko stvari, med drugim gre za izzive dela z zunanjimi muzejskimi strokovnjaki, skrbi jih, kako bodo ohranili nadzor nad kakovostjo predstavitve, bojijo se pa tudi opustiti nadzor nad izidi sodelovanja.

Sodelovanje pa seveda ne daje garancije za enakost v pogajanjih med deležniki. Nasprotno. Na poljih, kjer partnerji vzpostavljajo odnose z muzeji in med seboj, prihaja pogosto do konfliktov in izpodbijanj, zato je pri so-udeležencih iskanje načina, kako sodelovati prednostna vrednota. »Kako« pa vsebuje tudi odločitev, koga naprosimo ali kdo sme govoriti v imenu skupnosti in kateri primeri se smatrajo kot reprezentativni. Bodite pripravljeni na konflikt« svarijo izkušeni v sodelovalnih projektih. Pogovorite se vnaprej, kako boste ravnali v konfliktu, ker je potem težje narediti, ko prevladajo čustva. Dajati prostor za druge glasove, torej poslušati in še enkrat poslušati pa še ne pomeni, da omahujete, če želite izraziti svoje poglede«. Poslušanje še ne pomeni, da prenehamo sami govoriti. Če je problem v komunikaciji potem je dobro razmisliti o bolj formalnem pristopu - oskrbeti sodelovalno skupino z knjižico, ki natančno pojasnjuje kakšen bo proces dela. Imeti je treba vedno občinstvo pred očmi. Prepustiti deležnikom sodelovalnega projekta popolno ustvarjalno izražanje ni etični pristop, če se le-ti ne zavedajo skupin uporabnikov, občinstva in njihovih zanimanj.

Za veliko muzejev je največji izziv pri so-ustvarjalnem delu, kako upravljati pričakovanja. Od začetka je treba razložiti, da ne moremo zagotoviti, da se bo vse zgodilo, kar se je predlagalo. Treba je biti odprt, kar zadeva proračun, čas in prostorske omejitve. To morda ne bo takoj jasno zunanjim udeležencem projekta. In ne nazadnje pripravljeni moramo biti in sprejeti kritiko.

V slovenskem muzejskem prostoru Muzej in galerije mesta Ljubljana ni osamljen primer dobre prakse, kar zadeva sodelovalne projekte. Odlične rezultate lahko prikaže Slovenski etnografski muzej pa nekateri regionalni muzeji, na primer Muzej novejše zgodovine Celje, Gorenjski muzej Kranj in zagotovo še katera dediščinska ali umetnostna ustanova.

V Muzeju in galerijah mesta Ljubljane si že nekaj let prizadevamo gojiti etične vrednote sodelovanja preko projektov z različnimi družbenimi, še posebej ranljivim skupinami. Tako se v procesu priprave scenarija razstave posvetujemo s ciljno javnostjo, v postavitev vključujemo spomine in komentarje zainteresiranih obiskovalcev, se odzivamo na kritične in pohvalne ocene v anketah in v cilju večje prepoznavnosti omogočamo celovito predstavitev doslej prezrtih skupin v mestu.

Na področju aktivnega sodelovanja z odraslimi in vključevanja v muzejski ustroj imamo že dolgoletne uspešne izkušnje, medtem ko pri delu z mladimi orjemo ledino. Namen projekta Muzej v malem ⁴ je bil razviti nov pedagoški program v partnerstvu z mladimi osnovnošolci in njihovimi družinskimi člani, da bi oboji prepoznali vrednost dediščine hranjene v muzeju, iz nje pridobili nova znanja in stkali trdne in dolgotrajne vezi z muzejem. Udeležencem smo omogočili vpogled v zakulisje muzejskega dogajanja ter soudeležbo pri načrtovanju, ustvarjanju in izvedbi muzejskih vsebin in jim pri tem nudili občutek partnerstva in solastništva. Prizadevali smo si krepiti njihovo samozavest pa tudi odgovornost. Projekt je vključeval tudi številne šolske med predmetne povezave. Pridobljena znanja so jim omogočila, da so o koliščarjih na Ljubljanskem barju, tematika je bila predstavljena na razstavi Kolo 5200 let, samozavestno pisali in govorili v javnosti. Mladi so tudi med projektom ravnali odgovorno in se zavedali svojih dolžnosti. Ob koncu smo skupaj z udeleženci pripravili še evalvacijo, tako, da so vsi lahko izrazili svoje občutke o projektu in njegovih posledicah. Projekt je prav gotovo okrepil tudi povezavo med muzejem, šolo in mladimi. V dialogu smo drug z drugim rasli, saj delavci muzeja nismo bili le mentorji, temveč smo se od mladih vedoželjnežev tudi marsičesa naučili, bolje smo spoznali njihove želje in potrebe ter se nalezli njihovega navdušenja, neobremenjenega opažanja sveta in njihove iskrene radovednosti. Pri snovanju projekta se nam je zdelo pomembno, da z vključevanjem muzejski strokovnjaki in kustosti pridobijo nove izkušnje na področju dela z javnostjo in še posebej z mladimi. Presenetila jih je radovednost in znanje mladih, njihovo poznavanje tematike, resnost in odzivnost. Starši kot mehki deležniki so projekt ocenili kot uspešen, stimulativen za otrokovo kreativnost in krepitev občutka koristnosti in sodelovanja, kot izjemno kakovosten projekt, pri katerem pridejo do izraza različne sposobnosti udeleženih. Nekdo pa je pribil, da je sodelovanje najboljša oblika učenja in motiviranja. ⁴

Etika participacije v prihodnosti: globalne napovedi in priporočila za izboljšanje

Najbrž se vsi strinjamo, da se etika tako kot druge kulturne vrednote spreminjajo skozi čas in vplivajo na muzejsko prakso. Po napovedih ameriškega Instituta za muzejsko etiko, lahko brez špekuliranja pričakujemo, da se utegnejo etični principi, veljavni pred desetimi leti, dramatično spremeniti v naslednjih desetih do petindvajsetih letih. Center za prihodnost muzejev pri AAM je leta 2011 sprožil razpravo, kateri izzivi muzejske etike se napovedujejo v prihodnosti. Po odzivih povabljenih 79 »orakljev« (strokovnjakov) in nekaj čez 100 predstavnikov javnosti bodo v ZDA, kar zadeva odnos muzej - javnost v ospredju trije etični izzivi: dostopnost in raznolikost, konflikt interesov in kontrola nad vsebino.Slednji implicira neodvisnost in strokovnost muzejskega osebja in akademskih ekspertov na eni strani in kompetentnost sodobnih skupnosti na drugi strani ter javno sodelovanje pri ustvarjanju vsebine. Tu se pojavlja problem kakovosti vsebine, ustvarjene ob udeležbi/ sodelovanju javnosti, še posebej o možnostih slabih namenov ali zlorab. O problemih z Wikipedijo se je na široko razpravljalo, nedavno pa so avtorji koncepta crowdsourcing (začasen prevod: javni viri informacij) priznali naivnost. O pasteh preveč odprtih pogledov opozarjajo tudi kustosi iz berlinskega judovskega muzeja. V najnovejši izdaji ICOM-ovega kodeksa je v členu 4.2., ki govori muzeji morajo zagotoviti, da so informacije, ki jih predstavljajo na predstavitvah in razstavah, utemeljene in natančne in da ustrezno spoštujejo predstavljene skupine ali verovanja izginila zahteva po poštenosti, ki sta obenem s preglednostjo osnovni vrednoti v odnosu med muzeji in njihovimi raznolikimi deležniki. ⁵

In da sklenemo. Glede na uvodoma omenjeno tezo Léontine Meijer van Mensch, češ, da trajnostna načela in načela sodelovanja še niso prestopila praga muzejske profesionalne etike, dajemo pobudo, da po zadnjih izboljšavah ICOM-ovega kodeksa pričnemo z razpravo o novih, lahko tudi o nacionalnih dopolnilih kodeksa in se pri tem opiramo na dober vzgled, ki ga je leta 2008 za potrebe britanskih muzealcev pripravila britanska Zveza muzejev (Museums Association). Naj z izvlečkom iz četrtega načela tega kodeksa z naslovom »Skupnosti, uporabniki in podporniki« zaključim in odprem razpravo.

Skupnost, uporabniki in podporniki

Code of Ethics, Museums Association, 2008

4.0 Muzeji si prizadevajo pridobiti poglede skupnosti, uporabnikov in podpornikov in spoštujejo njihove prispevke. Muzeji le-te dejavno vključujejo v razvijanje politik in jih v spodbudni razpravi usklajujejo z vlogo muzejev. Muzeji sledijo spreminjajočim se potrebam in vrednotam.

Vsi ki delajo in vodijo muzeje, bi morali:

4.1. Posvetovati se in vključiti skupine ljudi in predstavnike iz skupnosti, ki jim je muzej namenjen, da bi pri delovanju ustanove ustvarili občutek deljenega lastništva.

4.2. Pomagati si s svetovalnimi in podpornimi skupinami, toda ne jih izkoriščati. Opredeliti položaj in vpliv svetovalnih in podpornih skupin, tako da bo jasen njihovim članom; obravnavati njihove poglede s spoštovanjem in ščititi njihovo zaupanje.

4.3. Delovati v partnerstvu in vključiti partnerje v proces odločanja ter jih spoštovati. Z avtoriteto, ki je podeljena muzeju, ravnati odgovorno in jo čuvati pred nenamerno ali namerno zlorabo moči. Vseskozi upoštevati možnost, da muzej v primeru, ko mu primanjkuje empatije, deluje nenamerno. Razjasniti prizadevanja muzeja in partnerskih organizacij in postaviti skupno osnovo. Potegniti jasne izjave o ciljih in delovnih metodah za skupne projekte.

4.4 Biti na tekočem s socialnimi in ekonomskimi spremembami, ki zadevajo skupnosti, s katerimi sodeluje muzej. Pri obravnavi družbenega zapostavljanja in izključevanja delovati skupaj z drugimi organizacijami.

Verjamem, da je trdna etična podpora, tudi v obliki dopolnil h kodeksu nujnost za vse, ki v Sloveniji že prakticiramo sodelovanje v projektih in uporabna spodbuda tistim, ki se s tem novim konceptom šele seznanjajo.

Hic Rhodus hic salta, naj se prične!

Ljubljana 2010

Borut Rovšnik, muzejski svetnik Pedagoški programi in raziskave občinstva MGML Mestni muzej Ljubljana