Muzejsko doživetje pred, med in po obisku muzeja

Zakaj ljudje prihajajo v muzeje, kaj tam počnejo in kaj odnesejo s seboj? Odgovore na ta vprašanja posredujeta John H. Falk in Lynn D. Dierking, raziskovalca z Oregon State University v ZDA, ki sta na osnovi pogovorov z več tisoč obiskovalci v ZDA in drugod po svetu, zasnovala kontekstni model učenja in ga poimenovala “The Museum Experience” ali “muzejsko doživetje”.

Tako kot ljudje so si tudi obiskovalci muzejev med seboj različni, vsak od njih je enkratna neponovljiva osebnost, ima svoje posebnosti, preference in pričakovanja. Zato vprašanja zakaj ljudje prihajajo v muzeje, kaj tam počnejo in kaj je za njih smiselno in pomembno in ne nazadnje kaj odnesejo s seboj predstavljajo velik izziv za razumevanje občinstva.

John. H. Falk in Lyean Dierking, raziskovalca vseživljenjskega učenja z Oregon State University, sta na osnovi dolgoletnega raziskovanja več tisoč obiskovalcev v več kot ducat muzejev v ZDA in drugod po svetu zasnovala kontekstni model učenja, ki sta ga poimenovala The museum experience, kar bi v slovenščino prevedli kot muzejska izkušnja, muzejsko doživetje. Gre za interakcijo med seboj povezanih kontekstov, osebnega, družbeno kulturnega in fizičnega ter njihovo medsebojno prepletanje. Z uporabo kontekstnega modela učenja ne pridobimo samo vpogleda v kompleksnost muzejske izkušnje, ampak tudi v način, kako empirično izmeriti vzajemno delovanje številnih dejavnikov obiskovalčevega vedenja in učenja3.

Muzejska izkušnja/doživetje se prične pred obiskom muzeja, traja med obiskom in se nadaljuje še dolgo po njem. V vsakem od teh časovnih segmentov se med seboj prepletajo:

Osebni kontekst: unikatne predhodne izkušnje, zanimanja, znanje, motivacije, pogledi ter vrednote o muzejskih vsebinah in o muzeju kot družbeno kulturni ustanovi.

Družbeni kontekst: vsak muzej je del širšega družbeno kulturnega konteksta in je hkrati tudi medij v družbeno kulturnih interakcijah z drugimi osebami: s člani družine, prijatelji, spremljevalci, z drugimi obiskovalci in z muzejskim osebjem.

Fizični kontekst: arhitektura, prostori, razstave, predmeti, podnapisi, mediji in publikacije, ki jih obiskovalci uporabljajo svobodno po izbiri.

Čas: vse muzejske izkušnje se dogajajo in spreminjajo skozi čas, njihovo razumevanje pa zahteva pogled na dolgi rok.

Ljudje prihajajo v muzej, da bi zadovoljili svoje pogosto zelo osebne in/ali družbeno kulturne potrebe, zato naj se muzej vpraša ali ob ciljih in agendah ustanove podpira obiskovalčeve potrebe, pričakovanja, agende? Ali se zaveda zanimanj raznolikih obiskovalcev in jim nudi različne vrste podpore? Ali nudi obiskovalcem dolgotrajno učenje, sledi njihovim potem do prostega časa ali trka na njihova zanimanja in agende?4

Pred obiskom

Poglejmo najprej, kaj se pred obiskom muzeja dogaja z obiskovalčevim osebnim kontekstom, kaj se dogaja z njegovimi motivacijami povezanimi z njegovo identiteto. Vprašajmo se, zakaj bi nekdo obiskal ravno muzej v prostem času in na določen dan?

Ob snovanju projektov navadno razmišljamo le s pozicije ustanov in kustosov. Razstave in programi večinoma in predvsem izpolnjujejo cilje ustanove: omogočijo obiskovalcem razumevanje in občudovanje določenih vsebin. Toda raziskave kažejo, da večina obiskovalcev pride v prvi vrsti, da zadovolji svoje lastne potrebe in zanimanja, naj si bodo le-ta intelektualna, fizična, družbena/družabna, največkrat pa gre za kombinacijo. Šele v drugi vrsti zaradi ciljev muzeja. Falk in Dierking pravita, da se večina človekovih prostočasnih dejavnosti začne kot želja zadovoljiti eno od številnih z osebno identiteto močno povezanih motivacij. Če bodo torej obiskovalčeve motivacije danes v skladu z njegovimi percepcijami o muzeju, potem bo šel v muzej. Oba sta na osnovi raziskav več tisoč obiskovalcev izdelala tipologijo motivacij, potreb in zanimanj, ki se lahko pri isti osebi iz dneva v dan spreminjajo. Raziskovalca motivira osebna radovednost, posrednika pa drugi ljudje, na primer otroci, družina, prijatelji (»… prišel sem zato, ker bi drugi radi, da pridem.«). Iskalca doživetij (v prvi vrsti turisti) motivirajo znamenitosti, ki jih je treba videti in doživeti. Strokovnjaka in ljubitelja spodbujajo cilji povezani z delom ali s konjičkom, sproščevalec (ang. recharger) si želi estetskih doživetij, duhovne sprostitve in kulturne rekreacije.

Večina obiskovalcev pride v muzej s predhodnimi pričakovanji, kaj bodo videli in počeli. Temeljijo na neposrednih izkušnjah (obisku), na osnovi informacij v medijih, na spletnih straneh, na uličnih panojih, iz ust do ust pa je po izkušnjah obeh raziskovalcev poglavitni vir informacij za večino muzejskih obiskovalcev. Generirajo ga ljudje z muzejskimi izkušnjami in poznavanjem ustanove. Pomanjkanje verodostojnih ustnih priporočil izkušenih je eden od razlogov, zakaj ljudje redno ne zahajajo v muzeje, ta ne-obisk pa se pojavlja in potem ponavlja, če v družini v preteklosti ni bilo dovolj močne tradicije obiskovanja muzejev ali če jih ni bilo možnosti obiskati. Če zaključimo: z identiteto povezane motivacije, pričakovanja, zanimanja, predhodno znanje/védenje; vse to so podlage za obiskovalčevo agendo obiska, ki vodi k dejanskemu obisku.

Kako poteka načrtovanje muzejskega obiska? Večina muzejskih obiskovalcev se preprosto ne pojavi pred vrati muzeja, ampak obisk načrtuje, lahko skrbno več mesecev, tednov ali dni, toda najbolj tipična pot je, da se ljudje odločajo dan prej ali večer pred obiskom. Nekoč so do teh informacij prišli preko časopisov in telefona, danes so poglavitna online sredstva in splet.

Poglejmo nekaj osnovnih uvidov iz raziskav. Pri uporabi muzejskih spletnih strani je na prvem mestu načrtovanje obiska (ure odprtja, cene, smeri dostopa, javni promet, parkiranje, dostopnost za osebe s PP). Paziti je treba, da ti podatki ne bodo pregloboko v hierarhiji informacij, ker zna to zmanjšati zanimanje ali odvračati potencialne obiskovalce. Veliko muzejev pri snovanju spletne strani upošteva za njih pomembna dejstva namesto, da bi prisluhnili, kaj se morda obiskovalcem zdi pomembno. Preverimo tudi, kaj je za potencialnega obiskovalca prva podoba na spletu. Ljudje prihajajo v muzeje iz različnih razlogov: da bi videli unikatne predmet/e, da bi bili s prijatelji, da bi se otroci kaj naučili, da bi se sprostili, … Kje so te podobe na spletnih straneh? Pomembno je torej razumeti, kdo so naši obiskovalci, tako realni v muzeju kot virtualni na spletu in razviti komunikacijski načrt z njihovimi potrebami in zanimanji. Pri tem se poslužujemo začetnih (front-end) evalvacij in tržnih raziskav, s katerimi ugotavljamo vstopna pričakovanja, zanimanja in predhodno znanje, predhodne izkušnje z vsebino in poslanstvom ustanove in nasploh z muzeji in, naposled, iz kakšnega kulturnega okolja prihajajo. Uporaba tovrstnih zbirk podatkov bi morala biti zaključena pred oblikovanjem katerekoli pre/nove razstave, programa ali spletne strani. V Muzeju in galerijah mesta Ljubljane so med leti 2015 in 2016 GML izvedli raziskovalno študijo, s katero so spoznali paleto dejanskih obiskovalcev, na osnovi katere nameravajo programe še bolj približati konkretnim skupinam občinstva. Njihove izkušnje, kako se približati lokalnim šolam pred prihodom učencev v muzej so več kot odlične. V muzej povabijo ali pa sami gredo v šolo na pogovor z učitelji in pri tem se odprejo številne možnosti sodelovanja kot je na primer uporaba razstave kot prostora za učno testiranje znanja učencev ali kot prostora za pripravo šolskega raziskovalnega projekta. Falk in Dierkingova svetujeta: »Če nam je pri oblikovanju muzejske izkušnje pomembna obiskovalčeva agenda, je bistveno, da muzealci ne smatramo teh agend kot nekaj neobvladljivega. Muzeji lahko neposredno vplivajo na te agende skozi različna sredstva pred obiskom in sicer z literaturo, trženjem, panoji, plakati, spletnimi stranmi in predhodnimi gradivi razposlanimi po šolah, hotelih in centrih za starejše, seveda z modrostjo, da lahko vsako prizadevanje, ki zmanjša disonance med agendami ustanove in agendami (potencialnih) obiskovalcev, očitno poveča možnost, da bodo obe agendi zadovoljeni«.

Eden od najboljših načinov za zadovoljitev obiskovalčeve muzejske izkušnje sta njegova priprava in orientacija na obisk. Priporočamo, da imajo muzejske spletne strani takoj zgoraj in na začetku besedo »Obišči nas« in informacijo, kako priti na različne načine do muzeja, kakor tudi pomožne namige in razlage, kaj lahko pričakuje in kako si lahko organizira obisk v ključno s tematskimi potmi, ki mu pomagajo izbirati, kako krmariti med brez številnimi umetniškimi deli, pa še druga potrebna obvestila kot je skupinski obisk, avdio vodiči, pripomočki za slepe in gluhe itd. Vsi ti pripomočki so namenjeni splošni publiki, dobro oblikovane strani pa lahko muzeji vnaprej pripravijo gradiva za šolske in druge organizirane skupine, ki jih lahko pošljejo po pošti ali jih uporabniki potegnejo iz spletne strani muzeja. Raziskave obiskov šolskih skupin potrjujejo, da skrb za predhodno orientacijo in informacije o vsebini prispevajo k izboljšanju učenja vsebin predstavljenih na šolski ekskurziji. Otroci morajo biti seznanjeni pred, med in po izletu o ciljih muzeja in šole ter o zahtevah ekskurzije. Morajo jasno razumeti, kaj njihov učitelj in muzejski pedagogi pričakujejo od njih. Predhodna promocijska gradiva naj se ne omejujejo samo na vsebino. Ne samo mladim ampak tudi vsem drugim obiskovalcem, tako naključnim kot skupinskim je v prid, če jim povemo, kaj bodo videli, se dotaknili, preskusili in kaj kupili in se okrepčali. Dodatni namen teh gradiv je tudi ustvariti optimalni nivo neobičajnosti/ nenavadnosti, v katerem so bo lahko zgodil višek učenja. Vzpostavljanje ravnotežja med neobičajnostjo neznane postavitve in navdušenjem, ki spremlja vsako novo izkušnjo je za učenca pomembno. Raziskave z učenci sicer priporočajo, da le nekaj zmernih presenečenj koristno prispeva k večji verjetnosti pomnjenja, ki odstopajo od obiskovalčeve agende.

Le malo muzejev posveča pozornost prehodu obiskovalcev od prevoza (javnega ali osebnega) do vhoda v muzej. Zakaj ne priskrbeti vnaprejšnjih obvestil o muzeju, mini displajev, in grafik, zakaj ne te poti izkoristiti za orientacijo – (veliki grafični zemljevidi).

Primeri dobre prakse:

Zaključimo lahko s tezo, da imajo lahko tudi najbolje oblikovane muzejske izkušnje (od parkiranja, zgradbe, razstav programov, spletnih strani) vpliv le, če pride obiskovalec primerno pripravljen. Ne gre za magijo, ampak za trdo predhodno delo.

Ozrimo se zdaj na vprašanje, kako na potencialnega obiskovalca deluje družbeno kulturni kontekst. Vsak muzej je del kompleksne ekologije podobnih in med seboj povezanih organizacij, vsak muzej je dejansko del več kompleksnih infrastruktur, ena od pomembnejših je prav gotovo izobraževalna sfera (šole, univerze, prostočasno učenje, učenje na delovnem mestu) . Muzeji imajo poleg zadovoljevanja osebnih potreb tudi družbeno vlogo. O tem so se pričele razprave že od začetka prejšnjega stoletja, ko je John Cotton Dana, napredni ameriški učitelj in direktor muzeja leta 1909 za delavce Newarka izrazil prepričanje, »da bi morali muzeji biti koristni svojim skupnostim in sicer če skupnost to presodi«. Kakšna je družbena vloga muzejev danes, o tem je veliko razprav po svetu pa tudi pri nas. Naj navedem samo doktorsko temo dr. Verene Perko in njeno pred nedavnim izšlo knjigo Arheologija za javnost. Veliko se govori o potencialnih vrednotah in učinkih muzejev, ki lahko spodbujajo ekonomsko in družbeno kohezijo, pripomorejo k zdravju in kakovosti življenja, k demokratičnim odnosom in aktivnemu državljanstvu, razvijajo lahko kulturno identiteto in vseživljenjsko učenje ter spoštovanje narodove kulturne dediščine. Nekateri strokovnjaki si polemično zastavljajo vprašanja ali so ustanove kot so muzeji res tako vredne in pomembne samo zaradi zbiranja in ohranjanja predmetov in zapisov o družbenih, znanstvenih in umetniških dosežkih? Ali bi bil posameznik voljan gmotno prispevati za obstanek takih družbenih ustanov kot so muzeji, knjižnice in arhivi? Kakšna bi bila cena ne imeti takih ustanov? Pogosto se pojavljajo dileme, ali bo skupnost, mesto, država kupila dragoceno umetniško sliko ali pa bo ta sredstva raje porabila za nakup visoko tehnološke zdravstvene naprave. Dejstvo je, da prava javna vrednota ustvarja številne tudi povsem neotipljive učinke.

Muzej otipljivo obstaja kot neodvisni družbeno kulturni konstrukt tudi v glavah posameznikov neke vasi, mesta, pokrajine ali naroda. Brez dvoma ima vsak posameznik znotraj neke skupnosti svoj pogled na muzej in ta se lahko precej razlikuje od drugih. Ljudje razvijajo svoje razumevanje in stališča preko izkušenj, ki so lahko neposredne (obisk muzeja) ali posredne. »Večina ljudi pridobiva svoje poglede na svet preko posredne izkušnje, kot je na primer opis muzejev preko medijev ali preko pogovorov s prijatelji, sodelavci, družino. Eden od čudežev človeškega mišljenja je, da te posredno in družbeno posredovane izkušnje spremenijo v namere in v cilje, kakor da bi bile resnične in otipljive torej neposredne izkušnje« menita raziskovalca Falk in Dierking.

Med obiskom

Obiskovalci se na razstavo ne odzivajo pasivno, ampak se gibajo skozi fizični kontekst, skozi muzej, selektivno gledajo, občasno bolj temeljito raziskujejo predmete in interpretativne materiale, se ustavijo in gledajo nek video. Občinstvo v večini, razen morda strokovnjakov in »konjičkarjev« ne pristopa s pričakovanji, da bo pridobilo neka posebna znanja (npr. kronologija prve svetovne vojne, fronte, sile antante…), muzeji pa kljub temu poskušajo narediti razstave poučne in pri tem pretiravajo s svojimi didaktičnimi pristopi. Razvrščajo in postavljajo skupine predmetov ali interaktivnih prikazov v tematske in kronološke sklope in predstavljajo eno samo, obsežno, več dimenzionalno zgodbo, pogosto vnaprej določeno (koncept) in v linearnem sosledju, bodisi kronološko ali hierarhično, z namenom, da pomagajo obiskovalcem razumeti ključno idejo razstave. Projektna skupina želi ustvariti enosmerni tok poteka skozi razstavo, a imamo že dobro dokumentirano, da večina obiskovalcev ne gleda razstave na linearni način. Kje bo obiskovalec pričel, je odvisno od tega, zakaj je prvenstveno prišel v muzej.

Splošno dejstvo je, da obiskovalci sčasoma na razstavi postanejo utrujeni, toda, če je vsebina privlačna in povezana s potrebami in zanimanji obiskovalcev, se bodo ti ustavili in gledali tudi pozneje v času obiska.

Kako muzeji posredujejo sporočila? Zgodovinsko gledano, je bil in je še vedno muzejski predmet ključni gradnik vsake razstave – velik, majhen, redek, lep, pomemben. Danes predmet ostaja le eno od orodij ob pisani besedi, interaktivnih pripomočkov in digitalnih pomagal. Poglejmo nekaj dejstev iz raziskav, iz katerih je moč sklepati, kako se obiskovalci odzivajo.

Predmeti in interaktivna sredstva

• Ljudje obiskujejo muzeje iz različnih razlogov, videti razstavo in predmete (»tiste stvari«) pa ostaja še naprej poglavitni razlog za obisk.

• Obiskovalcem se zdijo (izvirni) predmeti fascinantni (aura), želijo jih ne samo videti ampak se jih tudi dotakniti, z njimi rokovati, vohati, okušati, poslušati; od tod pojav pojma “hands-on” v 20. stol., ki izhaja iz strokovnega žargona muzealcev in ponazarja zamisel o neposredni izkušnji angažiranja.

• Novejše raziskave nas opozarjajo, da potem ko je nekdo videl najbolj ikonične eksponate, na katere se vsi osredotočajo, so za njega najbolj privlačni tisti predmeti, ki jih pričakuje in upa, da jih bo videl in ne tisti, ki jih nikoli ne pričakuje, da jih bo videl. Obiskovalce posebej privlači tisto kar že deloma (»sort-of-already«) vedo in se jim zdi zanimivo, precej manj pa se osredotočajo na tisto, česar ne vedo. Čeprav se veliko investira v ustvarjanje novega, se muzeji že zavedajo da je malo novosti sicer dobro, toda ne preveč. Ljudje res želijo videti nove stvari, ne pa stvari, o katerih niso še nikoli slišali ali razmišljali.

• Večina obiskovalcev, pa naj bodo to odrasli ali otroci se želi približati predmetom na konkretni ravni in ne na abstraktni. Proces spoznavanja od konkretnega k abstraktnemu je značilen za vse nas. Konkretno razumevanje je pomemben predhodnik abstraktnih idej; je gradnik razumevanja koncepta in obiskovalcem omogoča postaviti nekakšen »zidarski oder«, s pomočjo katerega lažje zgradijo bolj zahtevne, abstraktne koncepte, ki so navsezadnje in ne malokdaj cilj ustanove. Muzejski predmeti so esenca muzeja in ločijo to ustanovo od drugih kulturnih in izobraževalnih.

• Opazovanja so pokazala, da ljudje večino časa posvečajo, gledanju, dotikanju, vohanju in poslušanju, ne pa branju.

• Načrtovanje zabavnih muzejskih izkušenj polnih uživanja še ne pomeni banaliziranja. Nasprotno: pomeni dejavno angažiranje, sodelovanje in vključevanje obiskovalca na intelektualen, čustven in fizičen način, tako da se dotika, postavlja vprašanja, manipulira s stroji, voha neko okolje ali posluša zvoke. Pri tem so pogosto dobrodošli več čutni pristopi. Učenje in zabava nista nasprotna konca istega kontinuuma, ampak sta odvisni dimenziji. Lahko se učimo in dolgočasimo, lahko pa se učimo in zabavamo, kaj je bolje? Dobre primere najdemo vsekakor najprej v otroških muzejih in razstavah namenjenih družinam in otrokom.

• Glede na pomen čustev bi si muzeji morali prizadevati za načine, kako subtilno vključiti izkušnje dveh nasprotujočih si čustev – strahu in spoštljivosti – in zagotoviti, da ti občutki niso nepotrebni in nepomembni, ampak neposredno prispevajo k sporočilom in ciljem muzeja.

• Bistveno je na razstavi ustvariti verodostojen kontekst. (npr. živali v bolj naravnem okolju bolje podpirajo obiskovalčev čas, pozornost in učenje kot je to na tradicionalnih prikazih živali v muzejih).

Primeri dobre prakse:

Razstavna besedila in podnapisi

• Vsi obiskovalci, ki so zmožni brati, dejansko berejo podnapise. Vprašanje je, koliko in do kakšne mere. So taki, ki preberejo večino ali ves napis (pano ali podnapis) in taki, ki preberejo malo napisa ali pa nič. Ta vzorec napoveduje, da bodo vsi obiskovalci prebrali nekaj napisov, toda noben ne bo prebral vseh. Izkušeni to vedo, neizkušeni ponavadi pričnejo z gledanjem vsakega predmeta in branjem vseh podnapisov po vrsti, a kmalu postanejo ekstremno selektivni. Verbalno usmerjeni obiskovalci bodo prebrali več podnapisov kot vizualno in izkustveno usmerjeni ne glede na vsebino in čas obiska. Podobni vzorci veljajo pri interaktivnih prikazih.

• Pozornosti vredni bodo le tisti napisi, ki omogočajo obiskovalcu, da zadovolji svoje takojšnjo radovednost.

Digitalni mediji Čeprav je IT tehnologija odprla nove možnosti poglobitve informacij, omogočila več čutno izkušnjo, virtualno realnost, animacijo, so mediji redko razlog za obisk muzejev. Imajo moč vzporejanja ter vizualnega in slušnega povezovanja idej, so odlično sredstvo za predstavljanje abstraktnih vsebin ali funkcionalno nevidnih pojavov (npr. ustroj delovanja stroja, kako tekočine in hormoni prehajajo skozi telo). Imajo moč, da ustvarijo vizualni kontekst predmetom, pripomorejo k njihovi ustrezni umestitvi v dejanski zgodovinski in kulturni prostor in v okolje; so lahko ozadje, ki omogoča obiskovalcem bolje razumeti predmete in lahko njihove konkretne značilnostiprenesejo na drugo raven. Obiskovalci zato veliko raje gledajo filme, če lahko sedijo in če je prostor ne moteč za druge obiskovalce (video kotiček).

Današnje strategije izbire v muzejih so pametni telefoni in tablice (»tehnologije v roki«), ki omogočajo, medtem ko hodijo po razstavi, dostop do raznolikih tokov informacij, ki jih lahko po svoje poosebijo. Občinstvo jih bo uporabljalo selektivno, predvsem tisti, ki jih tematika zanima in so motivirani za učenje.

Razlike med izkušenimi in novimi muzejskimi obiskovalci

Ko govorimo o razlikah med obiskovalci, o njihovih referenčnih okvirih, je treba upoštevati, da je poglavitna razlika med izkušenimi in novimi muzejskimi obiskovalci ta, da je referenčni okvir izkušenih (znanje, hobiji, branje in predhodni obiski) bolj podoben tistemu, ki ga ima muzejsko osebje, med tem kot se pri novih in priložnostnih obiskovalcih ta okvirzelo razlikuje. Muzejske razstave še posebej niso privlačne za mlade. Za njih muzeji niso prostori, ki jih izberejo v prostem času. Morali bi se kaj naučiti iz okolij kot so nakupovalni ali pa kulturno-zabavni centri (npr. Kino Šiška) , kjer z novostmi stimulirajo vizualne, slušne in druge čute, kjer si lahko hkrati sam, a zunaj med ljudmi, kjer si lahko dejaven po svojem okusu. Mnogi muzeji že eksperimentirajo z inovativnimi in sodelovalnimi praksami skupnega načrtovanja razstav in programov (dobri primeri tudi v Sloveniji z mladimi, seniorji, invalidi, družinami). Za fizični kontekst je navsezadnje pomemben tudi vsem dostopen dizajn tako imenovani univerzalno oblikovanje (Univesral Design - UD), ki upošteva široko paleto starosti, zmožnosti, tako fizične, umske in senzorne, nivoje zanimanja in intelektualnosti, učnih stilov.

Čeprav je središčna točka obiskovalčeve muzejske izkušnje razstava, program ali drugi načrtovani dogodki, pa poglejmo še druge vidike fizičnega konteksta. Kaj nam povedo raziskave o gibanju po prostorih, orientaciji? Muzejska utrujenost je fizične pa tudi psihične narave, obiskovalci preživijo več časa v prvih nekaj dvoranah, manj pa pozneje ne glede na vsebino. Izhodi iz razstavne dvorane imajo tendenco, da vlečejo obiskovalce proti njim. Neodvisno od vsebine ali kakovosti interpretacije bodo razstave v prvem nadstropju bolj obiskane kot razstave v višjih nadstropjih, prav tako razstave blizu vhoda kot pa nekje v globini muzeja. Večina obiskovalcev, ne glede na tip muzeja, oblikovanja ali vsebine sledi nekemu osnovnemu vzorcu, več raziskav pa je nakazalo tri tipične vzorce obiskovalca:

Novinec ali neizkušeni obiskovalec

Obisk neizkušenega obiskovalca poteka v štirih fazah. Najprej se v treh do desetih minutah orientira s pomočjo zemljevida, tlorisov na steni ali smerokazov. Pri tem ima veliko ljudi težave z prepoznavanjem, kje je kaj v realnem prostoru. Obiskovalci se pogosto posvetujejo s člani družine, so-obiskovalci ali iščejo informacije od čuvaja in informatorja na blagajni. Pričnejo s splošnim raziskovanjem muzejskega okolja, da bi našli tisto, kar bi jih morebiti zanimalo ali pa iščejo, kje se razstava prične. Po tej prvi fazi nastopi intenzivno gledanje, ki traja od 15 do 40 minut, osredotočena pozornost traja le nekaj minut, nato pa nekoliko pade; obiskovalci berejo zavestno, opazujejo predmete in se pogovarjajo z družino in prijatelji o videnih in slišanih informacijah. V tretji fazi, ki traja od 20 do 40 minut, pričnejo neizkušeni obiskovalci krožiti po razstavi. Na videz neučinkovito pohajkovanje se še posebej za »iskalce doživetij” in za «raziskovalce« izkaže kot produktivno. Ob koncu te faze se odmikajo od razstave in gledajo postavitev, arhitekturo, gledajo na uro, na druge obiskovalce, iščejo WC, trgovino s spominki, razmišljajo, kaj bi pojedli in kje bi se odpočili. Ko v zadnjih treh do desetih minutah zapuščajo stavbo muzeja, dramatično preobrnejo pozornost od stvari k ljudem, ignorirajo tudi vizualno privlačne razstave in iščejo znake za izhod.

Izkušeni obiskovalec

Izkušeni obiskovalci imajo po navadi predvideni vzorec muzejskega obiska, ki ima samo dve fazi: intenzivno gledanje in zapuščanje. Občasno tudi radi krožijo še posebej , če so »iskalci doživetij« ali »raziskovalci«. Že ob prihodu vedo, kako najti tisto, kar iščejo v muzeju.

Obiskovalec v skupini

Večina obiskovalcev v organiziranih skupinah je vodena, vodiči in kustosi pa naj bi bili dojemljivi za dejanske psihološke potrebe in želje skupine. Vodenje skozi muzej, bodisi otrok, bodisi odraslih, poteka v dveh fazah: najprej dolgo intenzivno gledanje z razlago in nato sledi kratka faza kroženja/ raziskovanja. Uvodna faza orientacije po navadi ni tipični del vodenega ogleda, je pa izredno pomembna za novince in bi bila zelo dobrodošla tudi za tiste, ki se jim zdi razstava in njena postavitev neobičajna. Nepričakovane, drugačne postavitve, kažejo raziskovalne študije, vplivajo na učenje in če je postavitev ekstremno neobičajna (npr. velik, več tematski muzej napolnjen z dinozavri in sloni ali pa prikaz žrtev koncentracijskega taborišča), se zlasti mlajših loteva določen strah in nervoza. Otroci se v tem primeru ne bodo osredotočali učenju, ampak bodo energijo porabili za prilagajanje okolju. Kljub številnim raziskavam in priporočilom pa so še vedno redki muzeji, ki namenjajo pripravam na obisk neobičajnega muzejskega okolja več časa. Priprave lahko trajajo le dobre pol ure in naj obsegajo orientacijske veščine, položaj in predstavitev načrtovanega ogleda.

Muzejskim praktikom se zato priporoča, da za različne tipe obiskovalcev pripravijo dobro signalizacijo, čitljive in lahko razumljive zemljevide, razpoložljive žive informatorje in druge orientacijske pripomočke za manj izkušene. Ponudijo klopi, naslonjače, stole in druge vrste mentalnih in fizičnih možnosti, da se obiskovalec ustavi, zadrži, počije, kar bo spodbudilo in obogatilo doživetje. Vzpostavijo pozorno osebje, ki bo vešče znalo brati ne-verbalne potrebe obiskovalca, ki bo pripomoglo k bolj dobrodošlemu in udobnemu muzeju. Muzeji naj razvijejo dobra gradiva pred obiskom, ki se osredotočajo ne samo na vsebino, ampak tudi na postavitev, na prostore in na dejavnosti, kar lahko izboljša obiskovalčevo muzejsko doživetje.

Družbeno kulturni kontekst obiska v muzeju

Velik del občinstva pride v muzej kot del družbene skupine, bodisi kot del družine, s prijatelji ali znanci sodelavci… Študije kažejo, da je velik del pozornosti ob obisku muzeja namenjen ljudem, s katerimi pridejo. Podatki, ko se obiskovalci več let kasneje spominjajo muzejskih doživetij, neprestano nakazujejo, da je družbeno kulturni vidik obiska redko, če sploh kdaj, pozabljen in včasih je prav ta vidik primaren. Poglejmo, kako potekajo interakcije med različnimi kategorijami obiskovalcev.

Pri odraslih obiskovalcih prisotnost spremljevalcev (družinskih, prijateljev, partnerjev…) lahko veliko prispeva k učenju, ki naj bi bilo v prvi vrsti vzajemen, ustvarjalen proces skozi družbeno interakcijo. Socialna vzajemnost spodbuja k splošni radosti do učenja in k radosti, da lahko učenje prinaša ne samo enega ampak številne možne poglede na določeno temo. Družbene interakcije so pomembne pri vzdrževanju odnosov, pri kovanju novih dolžnosti, obveznosti in pri krepitvi starih. Velika praznina raziskav o odraslih skupinah, še posebej pa o starejših predstavlja velik deficit pri našem razumevanju muzejske izkušnje, še posebej v času, ko se vsa zahodna, evropska in slovenska družba še posebej hitro starajo.

Vse odrasle skupine ne stopajo v interakcijo z vsemi obiskanimi razstavami; veliko je takih, ki se mimogrede ozrejo na razstavo in če jih nič ne pritegne, gredo hitro naprej. Še več: veliko odraslih obiskovalcev se ne ustavi v razstavnih dvoranah, raje se udeležujejo programov za odrasle. Raziskave kažejo, da so to ljubitelji učenja, za tem tisti, ki si želijo prosti čas preživljati v muzejih, pa ljudje, ki si želijo pridobiti določne spretnosti ali pa »družabniki«, ki se v muzejih želijo srečati z drugimi. Skupine odraslih in starejših (npr. študijske skupine, UNI 3, klubi upokojencev, …) so postale številčnejše in pomembno muzejsko občinstvo; predstavljajo neusahljiv vir potencialnih novih obiskovalcev muzejev.

Struktura mladih muzejskih obiskovalcev na šolskih izletih (ali so šolarji vodeni ali pa sami raziskujejo) kaže na merljive razlike pri učenju in obnašanju v muzeju: zelo strukturirane prispevajo k intenzivnejšemu kognitivnem učenju, manj strukturirane pa naj bi dale več pozitivnih pogledov. Raziskave spominov na šolske izlete v muzeje kažejo, da je socialni kontekst, v katerem je potekal izlet skoraj vedno pomemben in zapomljiv del takega izleta. Prepoznavanje učenčevih družbenih agend lahko pripomore k pomenljivo boljšemu učenju, če imajo otroci možnost razložiti svoje učenje drugim otrokom ali odraslim. Učenci so si najbolj zapomnili, če je učitelj povezal učno snov z obiskom, z različnimi aktivnostmi in skupinskimi projekti in če je bila priložnost, da so otroci izbirali in poosebljali doživetje v muzeju, se pogovarjali o videnem in bili angažirani v povezanih učnih izkušnjah ob povratku v šolo.

Raziskave prikazujejo, da družbeni vplivi zunaj ožje skupine (družine, pari) tudi vplivajo na vedenje obiskovalcev. Poleg radovednosti obiskovalci opazujejo druge, da si pridobijo ustrezne znanje in informacije, kako se ponašati v muzeju. Opazovanje drugih kot ena od običajnih pojavov v slehernem družbenem prostoru se zdi naravna stvar in obiskovalci uživajo ob tem. To pa ne pomeni, da si vsak tega želi. Za nekatere zlasti za »iskalce sprostitve« lahko tako druženje otežuje njihov cilj – pobeg od ljudi. Za večino obiskovalcev je gneča problem, zato družine in druge skupine gredo mimo predmetov, pred katerimi jim drugi obiskovalci onemogočajo pogled, ustavijo se samo tam, kjer najdejo prazen prostor.

Samotni obiskovalec na videz ni sam, je povečini na nek način povezan z drugimi. Nekateri samotneži gredo v muzej posebej zato, da srečajo druge. Narašča tudi pojav, da samotni obiskovalci twitajo ali se povezujejo s prijatelji na Facebooku, medtem ko si ogledujejo muzej. Te iste osebe so nagnjene k pošiljanju slik, sporočil, reakcij, »všečkov« in komentarjev. “Sproščevalci” iščejo samoto in rekreativno moč muzeja in se učijo sami.

Interakcija z muzejskim osebjem

Med oblikami interpretacije, bodisi strukturirane (vodenja, predavanja, muzejske ure, šolski programi) bodisi nestrukturirane (neformalni pogovori z osebjem ali aktivnosti ob pomoči osebja), slednjih je resnici na ljubo vse več ob muzejskih postavitvah, se muzeji včasih poslužujejo gledališke inscenizacije, performansa in prikazov (demonstracij) ter prvo osebne interpretacije. Te strategije so učinkovite pri izboljšanju vzajemnega delovanja in sodelovanja obiskovalcev, dodana vrednost pa je tudi možnost doživljanja konteksta predmeta in poosebitve izkušnje. Raziskovalne študije nakazujejo, da te izkušnje spodbujajo obiskovalčevo učenje vsebine kakor tudi njegovo zmožnost artikulacije zapletenih problemov in idej. Ta prizadevanja hkrati tudi brišejo mejo med razstavo in programi.

Niso pa vse interakcije z osebjem pozitivne. Negativno so, če je podano premalo informacij o ozadju predmeta, ali če kustosi v vlggi intrepretov ali vodiči ne znajo odgovoriti na vprašanje ali se mu izmikajo, ali če razumejo svojo funkcijo bolj kot varuha, da ne rečemo policista. Ali če med vodstvom prekinjajo obiskovalca, ki se želi individualno vključiti. K nelagodju obiskovalcev prispevajo tudi didaktičnost, poučevanje, raba zaprtih vprašanj namesto odprtih, raba zahtevnega slovarja, pomanjkanje možnosti za pogovor, neprilagodljivost strukture učne ure, fokusiranje na nepomembnih temah, namesto na širših, ki bi utegnile biti bolj zanimive na širšo javnost. Zato mora usposabljanje tovrstnega osebja povezati muzejske vsebine in obiskovalčeva zanimanja.

Prepletanja kontekstov

Če vprašate obiskovalca za opis muzeja, se bo ta največkrat močno razlikoval od muzealca. Percepcija prvega je funkcionalna, on muzej uporablja, ni pa načrtovalec ali producent. Njegov pogled ni usmerjen samo na neko znanstveno disciplino ali neko specialno razstavo ali na nek predmet tako kot je to pri »konjičkarjih« ali ljubiteljih ali strokovnjakih in muzealcih. Obiskovalec doživlja muzej kot celoto, v kateri se prepletajo ključni vidiki njegovega personalnega, fizičnega in družbenega konteksta. Zato ne bodo odveč priporočila praktikom.

Vsi vidiki muzeja in njegovih dejavnosti naj bi delovali skupaj in sinhrono, da zagotovijo kakovost muzejske izkušnje (interdisciplinarni timi, projektne skupine). To pomeni, da se osebje v kavarni/restavraciji, trgovini, pri varovanju, osebje ki dela na razstavah, pri izobraževanju, trženju, v kustodiatskih oddelkih in v administraciji, mora skupaj pogovarjati in družno razvijati cilje muzeja in deliti prizadevanja za dosego kakovostnih obiskovalčevih doživetij.

Vsi vidiki muzeja vključno s počivališči, parkirnimi mesti, okrepčevalnico in trgovino bi morali biti oblikovani tako, da celovito in ne površno podpirajo in promovirajo izobraževalna sporočila muzeja. Prodaja kakovostnih knjig, iger, itd. v trgovinah, ki razširja znanje in omogoča spomin na videno po povratku domov, strežba hrane, ki je povezana s temami razstave ali programa, in vpadljiva informacija na parkirnem prostoru, na poti do muzeja in pred njim, so načini, kako podpirati dolgoročno usmerjenost obiskovalcev.

Če si muzej prizadeva biti osredotočen na obiskovalce, potem se mora frontno linijo osebja, kot so čuvaji, informatorji, receptorji, blagajna, smatrati kot ključno muzejsko osebje, ne pa da je po večini vredno manjše pozornosti, slabše plačano manj usposobljeno in manj opolnomočeno za nudenje muzejske izkušnje.

Po obisku

Muzejsko doživetje si obiskovalci opazno zapomnijo. Muzejski spomini so konglomerat, ki ga sestavljajo predhodne izkušnje, zanimanje, znanje, neposredne izkušnje s fizičnimi kontekstom razstave, občutki in ne nazadnje družbeno kulturni kontekst (s kom so prišli, se pogovarjali). Ta kontekstni pečat zagotavlja, da se spomnimo obiska in da se nam tudi vrača v zavest pod vplivom naših vhodnih motivacij.

Obstoj naših muzejskih spominov dokazuje, da muzejsko doživetje/izkušnja spodbuja učenje, kajti učenje in spomin sta v funkcionalnem smislu dve strani iste medalje.

Falk in Dierkingova ugotavljata, »da relativno globlje znanje in drugi učinki - socialni, estetski, participativni-lahko izbruhnejo čez tedne, mesece ali leta, če je (bila) izkušnja uporabna in vtkana v obiskovalčeve raznolike dejavnosti zunaj muzeja. Muzealci naj zato poiščejo povezave med muzejsko izkušnjo in življenjskimi izkušnjami obiskovalcev zunaj muzeja. Čim več bo teh povezav, tem večja je možnost, da se bo obiskovalec spomnil muzejskega obiska in ga kasneje uporabil v svojem življenju«.

Kaj lahko naredimo za obiskovalca po odhodu? Samoumevna je zahvala po obisku in upanje, da se še vrne. To je dobro tudi za virtualne obiskovalce, čim bolj oseben pozdrav z imenom in priimkom. Vprašajmo radovedneže in odrasle člane družine, kaj so odkrivali in raziskovali na obisku. Delajmo na zvestem in vračajočem se obiskovalcu, ko je še v muzeju, motivirajmo ga za naslednji obisk. Veliko ustanov uporablja spletne strani, družabna omrežja in pošto, da spodbuja podaljšanje muzejskega obiska za zidovi muzeja, toda raziskovalci poročajo, da številni obiskovalci smatrajo, da se z odhodom iz muzeja konča muzejski obisk.

Ko govorimo o podaljšanju obiska in graditvi odnosov je eden do dobrih sadov članstvo v muzejskih študijskih skupinah, v klubih prijateljev muzeja in v prostovoljcih, ki so tudi pomemben del občinstva. Gradimo partnerstva z drugimi muzeji in sorodnimi kulturnimi, izobraževalnimi, znanstvenimi, zdravstvenimi in socialnimi ustanovami. Eden od načinov komunikacije takoj po obisku je zagotovo redna kakovostna sumativna evalvacija in druge raziskave. V zadnjih dvajsetih letih so postale že del redne prakse številnih muzejev po svetu, v manjši meri tudi pri nas. Številne so razprave, kaj vse naj bi z njimi dosegli in kaj naj bi merili. V zadnjem času je še posebej z vidika ekonomske in socialne odgovornosti aktualno merjenje učinkov muzejske izkušnje.

Kako povezati cilje muzeja z obiskovalčevimi preferencami in pričakovanji?

Cilji ustanove/muzeja so včasih precej nekompatibilni z obiskovalčevimi potrebami in pričakovanji, zato jih je treba preoblikovati tako, da se bodo bolje prekrivali s tem, kar stroka trenutno ve o obiskovalčevih potrebah, zanimanjih in pričakovanjih. Muzeji se motijo, če vidijo sebe zgolj kot prenašalce informacij ali knjige na stenah namesto, da bi bile v izobilju več čutna in sodelovalna prizorišča. Uporaba prikazanega kontekstnega modela učenja v praksi pomeni razmislek o vlogi, ki jo muzej igra v življenju obiskovalcev, kakor tudi ponovni premislek o muzejski vzgoji in vseživljenjskem učenju v najširšem smislu. V zaključnem delu povzemamo nekaj dognanj o tem, kako delati bolj spretno in inovativno na dveh nivojih. Prvič, kako ta model porabiti za oblikovanje in podrobno izpopolnitev institucionalnih ciljev in drugič kašne so implikacije tega modela pred, med in po obisku, sklicujoč se pri tem na konkretne primere in na prakso po vsem svetu. Kako torej uskladiti institucionalne cilje za izboljšanje obiskovalčeve muzejske izkušnje/doživetja? Povzemamo doslej povedana dejstva in ugotovitve:

• Muzejska izkušnja se prične že pred obiskom muzeja.
• Spomnimo, da ustanova sama nosi s seboj kulturne in družbene pomene (konotacije) znotraj skupnosti (mesta, regije, države) in da se le-ti, ki včasih niso vedno pozitivni, razlikujejo med raznolikimi populacijami in posamezniki.
• Muzejska izkušnja ne pomeni samo interakcije z razstavami, programi, spletnimi stranmi in interpretativnimi sredstvi, ampak tudi obiskovalčev stik z muzejskimo sebjem, člani iz njegove lastne skupine in drugimi obiskovalci.
• Muzejska izkušnja/doživetje se nadaljuje še dolgo po tem, ko oseba zapusti muzej in je vgrajena v mnogo širši komplet življenjskih izkušenj in doživetij.
• Vse več muzejev se v demografskem smislu zaveda, kdo so njihovi obiskovalci in v nekaterih primerih tudi ve, kdo niso. Zelo malo je muzejev, ki bi obvladovali vsako muzejsko aktivnost, da bi lahko določili, kako pripomore k totalni obiskovalčevi izkušnji.
• Četudi so vsakdanje operacije in dejavnosti muzeja pomembne razmisleka, morajo vendarle biti podrejene višjemu cilju; biti vrednota za svojo skupnost. Dejavnosti muzeja bi morale biti zato oblikovane tako, da odgovorijo ne eno samo vsesplošno vprašanje: »A se bo zato, ker ta muzej obstaja, moja skupnost kaj razlikovala /spremenila v pozitivnem in prepoznavnem smislu od drugih?« In še podvprašanja: Zakaj obstajamo? Komu služimo? Kaj so naša notranja sredstva (osebje, vodstvo, podporniki, zbirke, zgradba in brand, partnerji in sodelovanja)? Kako bomo podprli naše poslanstvo, kakšna je naša poslovna strategija?

Pri koncu smo, zato naj pričujoči povzetek raziskovalnih ugotovitev na podlagi kontekstnega modela učenja v muzejih sklenemo z vprašanjem, ki sta si ga John H. Falk in Lynn Dierking zastavila sebi in bralcu ob koncu svoje najnovejše knjige The Museum Experience Revisited:

Kaj pomeni uspešen muzej danes na pragu 21. stoletja in katera so merila?

• So to načini, da popolnoma in v vseh smislih zadovolji/izpolni potrebe svojih skupnosti?
• Pomeni to povečanje ustvarjalnosti, prožnosti in domiselnosti pri odnosih zunaj in znotraj muzeja, kar pomeni dolgotrajno in pomembno sodelovanje in povezovanje?
• Kako dobro ustanova podpira dolgotrajno učenje in strokovno rast svojih sodelavcev, ki pomenijo v družbi znanja pomemben intelektualni kapital, vključujoč pri tem tako prostovoljce kakor tudi vodstvo.
• Bodo novi radikalni modeli poslovanja, ki izboljšujejo učenje v širokem smislu na osebni ravni in v skupnosti preoblikovali muzeje? Bo tako učenje poleg strokovnega vključevalo tudi razvijanje vodstvenih sposobnosti in priložnosti, da nekdo preko civilnega angažiranja postane specialist ali mentor?
• Bo muzej v prihodnosti še imel privilegij diktiranja, kaj naj bi publika sprejemala. Lahko še pričakuje, da bo en pristop, ena vrsta napisov in ena vrsta izkušenj/doživetij obveljala za vse. Kot vemo, ne obstaja več masovno občinstvo, ampak gre za dolgotrajne odnose z realnimi ljudmi in njihovimi potrebami in zanimanji.

Odgovore prepuščam mojim nekdanjim sodelavcem in slovenskim muzealcem.

Vir: Falk, John H. in Dierking, Lynn D., 2013, The Museum Experience Revisited, Walnut Creek, CA: Left Coast Press.