Evalvacija – orodje za izboljšanje dostopnosti in udeležbe

Lahko že predhodni pogovor z obiskovalci o zasnovi razstave ali ocena zadovoljstva obiskovalcev po obisku pripomoreta k izboljšanju dostopnosti in udeležbi? Pritrdilen odgovor argumentiramo v prispevku.

Kako povezati cilje razstave z zanimanji obiskovalcev?

Leta 1989 je Philip Wright zapisal, da tipičnega obiskovalca ni in da ne obstaja samo en nivo potencialnih obiskovalcev, na katere naslavljamo naša sporočila. Slovenski muzeji se tega zelo dobro zavedajo. Pri snovanju novih muzejev, novih muzejskih razstav in izobraževalnih programov upoštevajo nekatere osnovne vedenjske raziskave, ki so jih v osemdesetih letih prejšnjega stoletja izvajali ameriški in angleški raziskovalci občinstva v muzejih (Michael Scriven, John Falk in Lynn Dierking ter Paulette Mc Manus). Merili so na primer čas, v kolikšni meri obiskovalci različnih starosti, spolov in izobrazbe preživijo ob vsakem razstavljanem predmetu, koliko in če sploh se pozornost zmanjša glede na dolžino časa obiska, kako različne vrste vsebine - od abstraktne verbalne do najbolj konkretnih izkustvenih, ki jih dojemamo z različnimi čutili, vplivajo na vedenje obiskovalca, na njegov odnos in znanje. Vsi ti rezultati lahko služijo kot dragoceno orientacijsko orodje pri zasnovi, oblikovanju in postavitivi razstave. Vendar pa ne pomagajo pri odgovorih na več konkretnih vprašanj in dilem, ki se zastavljajo na konkretni razstavi. Zato se evalvacije in preverjanje ciljev in idej, ki so jih predlagali kustosi razstave, kot tudi ugotovitve, kje bi lahko prišli naproti pričakovanjem, odzivom in izkušenjam obiskovalcev, zdijo učinkovitejše od nekaterih splošnih vedenjskih raziskav. Številni primeri kratkih predhodnih in formativnih evalvacij so nam brez prevelikega vlaganja energije, časa ali denarja dokazali, da načrtovana vsebina predvsem pa način njene predstavitve ne bo deloval in ne bo učinkovit niti prijazen do obiskovalcev. Dandanes, ko govorimo o družbeno odgovornih muzejih, ki rastejo v širše družbeno okolje, postaja evalvacija pomemben demokratični kazalnik in hkrati nekakšno kibernetsko orodje za muzejsko ergonomijo. Je nepogrešljiv sestavni del vsakega projekta, ne glede na to ali gre za upravljanje, gospodarstvo, raziskovalno ali izobraževalno in ne nazadnje za kulturo. Teh dejstev se zaveda malo slovenskih muzejev. Muzej novejše zgodovine v Celju, dobitnik nacionalne Valvasorjeve nagrade in nominiranec za EMYO, je pričel z vrednotenjem razstav za otroke veliko pred odprtjem novega otroškega muzeja. Pri selitvi v nove prostore je Slovenski etnografski muzej od svojih obiskovalcev poskušal izvedeti o svojem položaju v novem okolju in o tem, kaj se lahko od tega pričakuje. Muzej novejše slovenske zgodovine v Ljubljani je po obisku stalne razstave opravil sumativno evalvacijo vedenjskih reakcij obiskovalcev. Podatki so uporabni za odločanje o prenovi razstave, ki je bila postavljena pred leti.

Star slovenski pregovor pravi, da “ni vse zlato, kar se sveti”. Potemtakem je evalvacija učinkovito orodje za izboljšanje komunikacije z obiskovalci in uporabniki, vendar ni zadostno zagotovilo za uspeh. Zanašati se samo na rezultate vrednotenja in poslušati le glas ljudi, je prav tako sporno. Pri načrtovanju in konceptualizaciji razstav je več kot razumno uporabiti filozofijo transakcijskega modela, kjer bi morali cilji, ideje in metode komuniciranja povezati s pričakovanji obiskovalcev, njihovimi interesi, potrebami in ne nazadnje s sposobnostmi razumevanja muzejskih vsebin pri tem pa ne pozabiti na komunikacijske kanale, preko katerih je obiskovalec pripravljen prejemati informacije.

Primer vhodnega (ang. front-end) evalviranja razstave z učitelji

V raziskavi, opravljeni v devetdesetih letih prejšnjega stoletja na razstavi ob 100. obletnici potresa v Ljubljani, ki jo je pripravil Mestni muzej Ljubljan, je bilo intervjuvanih ali anketiranih 350 učiteljev osnovnih in srednjih šol. V anketi je bilo zastavljenih nekaj posebnih vprašanj v zvezi s konkretnim razstavnim projektom. Vprašali smo jih na primer, o katerih temah, ki smo jih nameravali predstaviti na razstavi, so že razpravljali v šoli in v kolikšni meri. Prosili smo jih, naj nam ponudijo svoje predloge kot potencialne ideje, ki jih je treba vključiti v razstavo. Organizatorjem razstave (kustosom in oblikovalcem) smo nato posredovali podrobno analizo odgovorov, da bi lahko dejansko uporabili zbrane informacije. Naša muzejska praksa je postala, da izvajamo kratke predhodne evalvacije izobraževalnih programov, povezanih z razstavami.Preden povabimo šolske skupine na obisk organiziramo srečanja z učitelji tistih razredov, za katere je program namenjen in z njimi delimo svoje poglede in predloge ter razpravljamo o načinih predstavitve, vse za namenom, da bi program za učence ostal kot doživetje polno novih izkušenj in znanj.

Ljubljana 1995

Borut Rovšnik, magister muzeologije, pedagoški programi, raziskave občinstva in evalvacije, Mestni muzej Ljubljana