Vključevanje obiskovalcev s posebnimi potrebami v Mestnem muzeju Ljubljana

Kako si že dobro desetletje v MGML Mestnem muzeju Ljubljana prizadevamo za boljšo dostopnost in vključevanje oseb s posebnimi potrebami, si preberite v nadaljevanju.

Danes se tako v sociologiji, psihologiji, pedagogiki in drugih strokah, ki se ukvarjajo socialnim vidikom človeka, še posebej pa s skupinami odrinjenimi na rob, poudarja pomen socialne vključitve (angl. social inclusion), Tudi slovenska družba zlasti socialne ustanove in civilna družba opozarjajo na še vedno preveliko izključevanje bolnih, slepih in slabovidnih, duševno in telesno prizadetih - skratka ljudi s posebnimi potrebami.

Kaj pomeni socialno izključevanje za muzeje kot javne izobraževalne in kulturne ustanove?

V poslanstvu Mestnega muzeja Ljubljana, ki naj se po svoji družbeni vlogi v urbanem prostoru odpira najširši paleti družbenih skupin in posameznikov, je zapisano, da muzej “… z zbiranjem, ohranjanjem, dokumentiranjem, raziskovanjem in predstavljanjem kulturne dediščine in življenja ljudi, ki ga zaznamuje več tisočletna zgodovina, omogoča obiskovalcem lastna aktivna doživetja in prepoznavanje skupnega spomina…” in še, da je “… z odprtostjo in dostopnostjo, z informacijami in interpretacijami nepogrešljiv vir spoznavanja preteklosti in razumevanja sedanjosti Ljubljane ter širšega slovenskega prostora”. Da besede o odprtosti in dostopnosti v poslanstvu niso samo mrtva črka na papirju, sem želel na posvetu o dostopnosti slovenskih muzejev, ki je bil leta 2007 v Slovenskem šolskem muzeju, predstaviti nekaj izkušenj in poskusov, kako v razstave in druge javne programe, sicer namenjene, kar najbolj različnim starostnim, socialnim in interesnim skupinam vtkati tudi potrebe (po učenju in doživljanju) slepih in slabovidnih ter drugih oseb s posebnimi potrebami (mentalno in fizično prizadetih).

Naše osnovno načelo je socialna vključitev, kar v praksi pomeni, da pri projektu in izvedbi neke razstave ali pedagoško andragoškega programa vključimo skupine s posebnimi potrebami.

Dobra praksa vključevanja na stalni razstavi

Na stalni razstavi Obrazi Ljubljane postavljeni leta 2007, ki govori o življenju in delu prebivalcev slovenske prestolnice, o njihovem okolju in pomembnih zgodovinskih dogodkih, smo za slepe in slabovidne pripravili vrsto tipalnih interakcij. Lahko se dotaknejo na primer tridimenzionalnih maket antične, srednjeveške in sodobne Ljubljane in tako začutijo spreminjanje in širjenje mesta. V razdelku, ki govori o ljubljanski trgovini lahko otipajo blago in embalažo, v kateri so nekoč trgovali ljubljanski trgovci ( kože, ostrige, amfore, sodi, zavoji ), prometna sredstva (maketa parne lokomotive) in plačilna sredstva (kovanci, kopije srednjeveških denarnic-mošenj). Slepi in slabovidni lahko otipajo tudi nekatere večje predmete v razdelku, ki govori o pomembnih zgodovinskih dogajanjih v mestu. Za tovrstne skupine ponudimo posebno vodstvo treniranih vodičev, za individualne obiskovalce pa smo pripravili kratek zvočni vodič in potrebne talne oznake, po katerih se posameznik lahko tudi sam premika in ki ga ga opozarjajo, kje so na razpolago tipalne točke z informacijami in kje lahko vključi zvočno napravo. Za osnovnošolce s posebnimi potrebami smo v sodelovanju s študentkami oddelka za specialno in rehabilitacijsko pedagogiko Pedagoške fakultete v Ljubljani pripravili delovne zvezke ter dodatna učna pomagala za vsa tri triletja, jih z uporabniki - učenci in učitelji Osnovne šole Frana Levca - evalvirali in nato dopolnili.

Raziskovalne delavnice - dobra priložnost za prilagoditev osebam z oviranostmi

Med posebnimi pedagoško - andragoškimi programi pripravljenimi za skupine osnovnošolcev in tudi za odrasle bi rad opozoril na dve raziskovalni delavnici. Obe sta spet zasnovani tako, da sta prilagodljivi za delo s slepimi in slabovidnimi, v začetnem segmentu pa želita videče opozoriti na težave slepih in slabovidnih in s tem privzgojiti kanček empatije. Na delavnici Muzejski detektivi otroci in odrasli namreč z zavezanimi očmi in z rokami raziskujejo - tipajo, vohajo, se pogovarjajo in opisujejo predmete, ki so jih uporabljali Ljubljančani pri svojem delu v različnih časih in pri različnih poklicih. Na pedagoški delavnici Marcus bo star 16 let, ki je daleč najpopularnejša v Mestnem muzeju Ljubljana in katero so že preskusili slepi in slabovidni učenci in dijaki ter se o njej zelo pohvalno izrazili, se prisotni oblačijo v kopije oblačil iz antične Emone (predhodnice Ljubljane), lahko otipajo značilne predmete, ki so stali na emonski mizi in ob pomoči vodičev uprizorijo zgodbo o inicijaciji dečka, ki postane odrasel emonski meščan. Spet delavnica, ki je prilagoljiva, torej primerna tako za videče kot nevideče.

Za vključitev mladih s posebnimi potrebami si prizadevamo tudi z občasnimi dogodki in razstavami. Tako smo gostili v našem arheološkem parku poseben projekt Poggio Mirteto iz Italije, na katerega smo povabili učence iz Osnovne šole s prilagojenim poukom, le-ti bodo z gosti nekaj dni skupaj ustvarjali.

Pridobljene izkušnje smo v naslednjih letih in pri naslednjih postavitvah s pridom uporabili. Ob koncu naj še enkrat poudarim velik pomen vključevanja, sodelovanja in izmenjave pogledov vseh deležnikov, ki projekt pripravljajo, izvajajo, še posebej pa tistih, katerim je namenjen.

Ljubljana, 2007

Borut Rovšnik, vodja pedagoških in evalvacijskih programov, MGML Mestni muzej Ljubljana